Ko Nejc na rajžo gre!
Pisalni krizi ni videti konca, tudi ta objava je le mimogrede. Priznam, malokrat se še spomnim na blog. Zadnje čase niti komentarjev ne spremljam, če se sploh najde kak pravi med mnogimi spami! Mogoče me je polenil Facebook, ki je precej preprostejši.
Sledi nekaj poletnih utrinkov!
Pa lep pozdrav!
Za zadnji večji cilj smo izbrali Ala Izquierda, ki ima zame najlepšo obliko od vseh vrhom na katerih smo stali.
Ala Izquierda ali Levo krilo, kot mu mnogi pravijo leži seveda levo od Cabeze in do ledenika, ki jima je skupen vodi enaka pot kot za Cabezo. V vodničku, sta vrisani dve liniji, ki vodita do vrha. Po velikem srednjem snežišču potuje smer ena po levem robu in druga po desnem robu mimo zares orjaškega seraka na vrhu.
Rdeča smer, zelena desno sestop
Jure je tudi tokrat ostal v bazi zaradi bolezni in bili smo zoped štirje, Mitja in Klemen sta se odločila za levo varianto, nama oziroma bolj meni pa je dišala desna, ki je izgledala malenkost bolj zahtevna. Pod steno smo se ločili in zagazili vsak v svojo smer. Z Mihom sva se razvezala spodaj, da bi pridobila na hitrosti, tako sva hitro stopala le do prve razpoke, ki je bila že na prvi tretjini smeri. Potem pa sva se zoped navezala, našel sem prehod čez njo in nadaljeval vzpon, Miha za menoj mi sledi ozka polica, ki je meni služila kot most se je Mihu odlomila in v trenutko je zletel v “špaltno” le komaj sem ga zaustavil. K sreči se mu nič ni zgodilo in je iz globile lahko sam plezal. Odločila sva se za sestop in nadaljevala vzpon za Mitjem in Klemenom po (S face route).
Mitja in Kemen pod serakom
Vrh je spet postregel z lepim razgledom daleč na okoli!
Odločili smo se sestop po kopnem delu. Le trije spusti po vrvu ti dajo misliti ali se to sploh splača početi v življenju. Že v vodničku je opisan sestop kot loterija. Spodaj pa še sestop po neohojenem ledeniku, nič kaj človeku prijazen. Ko se ozreš nazaj na ledenik, ti ni jasno kje si hodil.
Sestop
Prva slika jenastala na Pik Austriji, ki smo jo trije člani osvojili na dan počitka, Klemen in Mitja pa sta se nanj povzpela zadnji dan.
Nič nismo počivali, spet nov dan in nov vrh. Imeli smo manjši rišpek pred tem vrhom, saj smo sprva mislili narediti višinski tabor in se iz njega povzpeti na “Kondorjevo glavo”.
En dan pred nami se je povzpela na vrh skupinica Argentinskih alpinistov, kar iz base campa in se ravno do večera vrnila. Tako smo še sami začeli razmišlat, -zgodnji štart in bo tudi nami šlo-. To noč nam je bolezen vzlea Jureta, ki je moral ostati v bazi, mi pa smo še v trdi temi začeli hoditi in bili ravno ob sončnem vzhodu preko celega ledenika že pod steno Cabeze. Miha in Mitja se povzpneta na vrh po normalni grebenski poti, Klemen in jaz pa po
Directisimi. Smer se je precej spremenila v zadnjih letih zaradi pomankanja snega. Včasih je bila smer vsa v snegu, danes sva si precej pomagala s skalo.
Smer je dolga 400m do 70°. V odličnih razmerah in v krasnem vremenu smo na vrhu stali vsi štirje skupaj ob deveti uri. Ura še ni bila 12:00 ko smo prišli nazaj v bazo. Čas iz vodnička smo več kot prepolovili.
Pod smerjo.
V Diretisimi.
Na grebenu.
Mihc.
Vrh je zanami.
Izredn dan, izdredna tura, izreden razgled in nor vrh!
Ta dan je bil na vrsti “Piramid Blanka”. Zelo dobro viden hrib iz baze, tako smo kar izpred šotora začrtali linijo, kje se bomo povzpeli na vrh. Sicer v tem območju poteka Direct route, ki pa v originalu ni več prehodna zaradi pomankanja snega in ledu, tako smo obrali varianto.
Pogled z ledenika
Prvi del poti do ledenika je bil enak kot prejšni dan, potem pa smo kar v ravni (najbljižji) liniji hodili pod steno. Iz baze se je videl prehod mimo seraka. Bolj ko smo se mu približevali bolj se je skrival in ko smo bili enkrat že pod serakom, lažje variante ni bilo kot ta, da smo se povzpeli čezenj.
Ta težji del
Še zadnji.
In še prečenje pod serakom.
Lepo smo si popestrili vzpon v trdem ledu 90°, 5+, 10m in izgubili vsaj dve uri, da smo se vsi skobacali čez. Vzpon je sledil po zmrznjenem snegu 70°,300m do grebena in po njem do vrha. Sestopili smo na kontra stran na ledenik, po katerem smo hodili že prejšni dan.
Proti vrhu
Vrh.
V bazi pa je spet sledilo kuhanje, in prekuhavanje vode do mraka.
Po krajši pavzi je sledil odhod v skupino Condoriri. Vsem poznan po treh vrhovim, ki spominjajo na glavo in krila kondorja. To je bil malo večji zalogaj, saj je bilo potrebno preračunati, kaj bomo jedli, koliko bomo jedli, kje bomo plezali. V Condoriri smo se odpravili za sedem dni.
V vasici Tuni
Miha in Condorjeva glava
Pripeljali smo se v 2uri oddaljeno vasico Tuni, kjer smo z domačini barantali za osle. Sprva so nam ponudili 6 oslov za 7 tovorov, zbili smo na 4 in pri tem je ostalo. Iz vasice Tuni do base campa sledi 3ure hoje po lepo vhojeni potki, camp pa se nahaja od jezeru na višini 4700m, zelo lepo!
Baza
Dan kasneje:
Pequeno Alpamayo je najbolj odaljen vrh od base campa v našem izboru. Ledenik pripelje že na prvi vrh krepko čez 5000m in se je potem potrebno spustiti za kašnih 200m do pod stene. Tu se začne Directisima približno 400m dolga do 70° in v krasnih razmerah, zmrznen sneg (Bolivici pravijo Njeve) te pripelje točno na vrh.
Pequeno Alpamayo
V smeri
Na grebenu tik pod vrhom.
Vrh.
Huana Potosi velja za enega najlažjih dostopnih 6tisočakov. Mi smo si ga začinili s Francosko smerjo.
Dostop
Pod Argentino Campom
Spet smo se odličili, da vso kramo odnesemo na lastnih ramenih. Po dveh dneh pavze od Sirki Koluja smo se sveži podali na novo pot, na za nekatere cilj odprave! Dobro aklimatizirani smo zelo dobro hodili brez manjših težav do ledenika kjer stoji camp v katerem prenočujejo gorski vodniki in klienti. Mi smo imeli plan prenočiti v Argentino Campu na višini 5500m. Zato smo se povzpeli še do tja in postavili bazo že okoli 12:00 ure. Ni žive duše, sami smo.
Višina ne dovoli spati.
Skuhali smo južno, pogreli veliko količino snega za vodo in poležavali na žgočem soncu. Dan se je sprevrgel v noč in dolgčas se je nadaljeval, v glavi se je dogajalo, dva asperina sta bolj malo pomagala, trije stisneni v šotoru za dva. Ni prostora za obrat iz boka na trebuh ali hrbet. Počen armafleks, mraz, ležim oblečen s puhovko v spalni vreči. Nič se nisem bolj razveseljiv kot budilke, verjetno enako mislita Jure in Miha. Prvi vodniki že vodijo svoje kliente mimo naših šotorov.
Greben pod vrhom, zadaj viden predvrh.
Zapustimo tudi mi bazo, in v temi sledimo lučkam pred nami, pod steno zavijemo v levo, rahla gaz je narejena (hvala predhodnikom, sami vprašanje kako bi se znašli v temi na tem ledeniku). Zdani se, prečimo še zadnjo večjo razpoko in se razvežemo, od tu naprej plezamo solo po Francoski smeri. Smer pripelje na nekakšen pred vrh s katerega je potreben 60m dolg spust po vrvi in sledi hoja po grebenu 1h do vrha.
Srečni, da sestopamo.
Popoldanski počitek.
Miha ima nekaj težav z višino z Juretom mu pobereva vso odvečno težo z pasu in nahrbtnika in ga spodbujava pri vsakem nadalnjem koraku. Vedeli smo, da se je potrebno čim hitreje začeti spuščati, zato vrh le prečimo in nadaljujemo s sestopom, 300m nižje se Miha počuti veliko bolje pri šotoru že dobi apetit. Topel obrok paše, kratek počitek še bolj, pospravimo bazo in po več kot 24h na višini 5500m ali višje se spustimo v dolino.
V dolini Miha išče zavetje in v edini stavbi daleč naokoli odkrije gostilnico, ni nas več ven, šofer taksija nas čaka.
P.S. Tudi od tu nimam slik. Naj pojasnim izginotij! Kartica je bila polna, najceneje v tistem trenutku je bilo, da vse slike zapečem na CD. Zaposleni v računalnici mi je prodal cd z errorjem slike pa sem seveda tisti trenutek zbrisal iz fotoaparata. Tipičen Bolivijski nateg!
Nič se ne čudim, da danes ko iščem kakšne podatke o tej gori google nič ne najde, saj o tem vrhu ne vedo nič ne domačini in niti ne ljudje zaposleni v agencijah. Kje smo ga mi našli? Ha…
Z vrha mesta La paza sta se nam lepo kazali dve beli gori. Ena ogromna Illimani in druga precej manjša, ravno malo pocukrana kar je pomenilo, da vrh leži nad 5000m.Na zemljevidu smo našli ime Hati Kolu na internetu pa nekaj podatkov. Prevoz do mesteca Palcoma smo si zrihtali pri prvi agenciji.
Palcoma nima trgovine, novo avtobusno postajo, caa 100 prebivalcev in saj 5 nogometnih igrišč.
Ni šlo več v prvo. Lep začetk ture
Odločili smo se, da vso robo znosimo do Base Campa sami. To je bila druga napaka ta dan. Prva je bila ta, ne ta da nas je šofer 3km pred mestom poslal iz avta in nas poslal v drugo smer, pač pa ta, da smo bili brez zemljevida, in iz glavne ceste zavili v napačno dolino, ki je ni in ni bilo konec! Sicer prijetna hoja po travi, potka se je kmalu nehala (nihče ni nič posumil), hodili smo dalje do naslednjega roba, kjer se je spet odprla nova dolga terasa in tako dalje skorja do teme, z nahrbtnikom težkim 25kg in na višini 4500m. Nepozaben rojstni dan zame.
Dolina, zgoraj desno se že kaže sneg, smo rekl to bo pa kuj za robom, itq..?
Vedeli smo, da je base camp pri morenskem jezeru, a tega jezera ni bilo nikjer. Mi smo bili še vedno prperičani da smo prav.” Saj je vodniček star 20 let v tem času je jezero že izhlapelo”. Pa še kej ja…
Camp
Šotor smo postavili na višini 4800m. Spalni rekor in seveda nisem zamižal niti za sekundo. Komaj sem čakal na zvonec budilke, da se zbudijo zmatrane duše okoli mene in da se povzpnemo na vrh. Pred ledenikom smo pričakali sončni vzhod in po divjem ledeniku zakorakali v naravni svetlobi.
Obračanje, v ozadju naslednji cilj
Na predvrhu nekje okoli 5380m smo si podali roke in obrnili pred skalnatim vrhom.Še enkrat je bilo potrebno vse natlačiti v nahrbtnik in še več obesiti nanj in sestopiti nazaj v vas.
P.S. Slike so Mihove, sam sem ostal brez njih.
Buenos Diaz.
En utrinek z aklimatizacije. Jure se nahaja na najvisjem bivsem smuciscu, v ozadju eden od nasih ciljem Huana Potosi.
Bok.
V naslednjem mesecu sem bomo zadrževali v krasni dolini Bolivije. Cordiljera Real nam ta trenutek lahko ponudi precej več kot domači hribi in doline.
Cilj: Illampu 6382m
Se javim še s kako novičko, če bo možno.
Vrjetno sva prva gazila proti Rušici. Najprej sva pezala Ago, manjši detalj je bil že na vstopu, saj je potrebno prečkati krajno zev brez dna in po petih metrih si bil že na prvem štantu, koliko snega? Drugo smer sva spet malo očistila šodra, ki se je nabral po policah.
Aga ima super dva raztežaja z oceno VI, Zahodna zajeda pa enega z oceno V.
Aga
Nadaljevanje po poki.
…
Štart v Zahodni zajedi
Zjutraj je bilo v levem delu še vse mokro…
Iz Fardamanih polic pa kar leti in leti…