Ko Nejc na rajžo gre!
Nekega petka zvečer se odlolčiš, da boš odpeljal svoj Punto na vožnjo s prijatelji…
Za take k sm jz, k majo ogrom časa, no saj mal več od tistih deloholikov sm jz na Inetu najdu eno zanimivo zgodbico.
Vrajmem, da ste jo že sigurn vidl ali pa vsaj kaj podobnega.
No kot sm že reku, za vas ko imate veliko časa tu je zgodbica. Link
Veš, tko kot slikar ne more vsega narisat,
tko poet ne more vsega opisat.
In presedeu sm pred praznimi listi
In jih čečkau,
Ko sm iskau prave besede, sam nobena ni zvenela prou…
In najbrž mi bo žou,
da zdej tole bom prbou,
sam so trenutki k želim si,
da te nebi spoznau.
Sam ta pesm ni pesm
v keri ti za vse si kriva.
In ta pesm ni pesm
mogoče lahk še kej nardiva,…
Ta pesm so moje solze, v moji bolečini,
moja žalost, kero skrivam, ko sm v tvoji blizini,
Ta pesm… so moje solze prelite v tišini,
ujete na papir in skrite v vsaki teli rimi.
Bla si…Bla si več kot sm želeu
in ko sm te spoznau, sm za trenutek spet v pravljce vrjeu.
In čeprov mi ni uspel, da bi te naredu srečno,
ti podarjam tole pesm v znak ljubezni za večno
Povej mi…
Te zanima kaj leži mi na duši?
Ustav se za trenutk in posluši,
vsaj poskuši mi sledit, vem da besede bolijo,
sam še bolj, če se ne izgovorijo…
Šou sm od mam te do nimam,
od nimam do mam,
od sorodne duše, do osebe kere ne poznam.
Od dueta kjer se lahk pogovarja brez vsazga zvoka,
do nekoga kerga nočm poklicat, ko sm na robu joka.
Ne da nočm, tud ne smem,
ker zdej več nisva v odnosu ko ti lahk vse povem.
In klici so moreči in ni govora o sreči,
in pogledi ko so včasih bli ljubeči,so boleči.
Se spomneš, ko sva enkrat govorila,
da kej podobnga še nisva začutila.
No, vsako besedo si v laž spremenila v trenutku, ko si rekla,
da si se na novo zaljubila…
Joku sm v avtu ko sm šou in prsegu sem pr seb,
da s to zgodbo bom končau.
In če me kdo še kdaj vpraša,to nikol ne bom priznau,sam,…
Še zmeri mislm da sm pravo spoznau!
Povej mi…
Te zanima kaj leži mi na duši?
Ustav se za trenutk in posluši,
vsaj poskuši mi sledit, vem da besede bolijo,
sam še bolj, če se ne izgovorijo…
Sam težko je rečt adijo,se obrnt in it,
pozabt na preteklost in začet na novo gradit.
Še posebi če si tak kot jst in v pravljce vrjameš
in ko pridejo h koncu, tega niti ne dojameš,
ker nočeš dojet, nočeš vrjet,
nočeš sprejet in ne mislš,
da se neki tok posebnga zgodi lahk spet,
ker ne morš tok za vsakim hrepenet
in ne more ko prenehaš tok za vsakim bolet,
vrjem mi…to srce zdej poganja sam še kri,
ne glede na to,kok neumn to zveni
in včasih pesm ni dovolj da lahka razloži
kok te lahk v dušI zaboli in boli da te ne gane
in boli da jzz in ti ne predstavljava pravljce,
kot jo morala bi!
In veš kaj še boli?
Da ti k si mi največ pomenila,
si tko žalostno pesm dobila…
Povej mi…
Te zanima kaj leži mi na duši?
Ustav se za trenutk in posluši,
vsaj poskuši mi sledit, vem da besede bolijo,
sam še bolj, če se ne izgovorijo…
Vsa čast Nikolovski!
Se še spomnete…
Najdu sm eno reklamo, k mi ni v spominu ostala zarat snega in smučišča. Pač pa zarat izreka “Joža požen, mi smo pripravlen.”
Prepričan sm, da to pozna 90% Slovencov.
Zdej si lahko kle ogledate, celo reklamo.
Kot bi rekla loly, nostalgija me daje..haha
Danes sva se s Klemenom zapelajla na Rudno polje. Ob 8:30 sva štartala proti smučišču pod Viševnikom in tam zavila po gozdni poti proti Blejski koči na Lipanci. Kako uro sva pošteno gazila ter se izogibala podrtim smrekam, ki so ležale preko ceste. Na poseki (nad spomenikom) sem mislil, da bo lažje hoditi a tam še ni bilo nikogar, tako da sva morala še malo gaziti do smerokaza, kjer se sekata poti (spomenik-kranjska dolina). Tu je bilo toliko polomljenih smrek, obup kako je moglo pihati dan ali dva prej.
Klemen na vrhu Mresc. V ozadju Triglav in Rjavina, vrhova ki sva ju osvojila nedavno.
Do Blejske koče sva potem prišla brez težav, ustavila sva se le toliko, da sva prosila prijaznega gospodarja, če nama posodi malo lepilnega traku, da sva si lahko pse lepila na koncih, saj ta sistem brez zaponke na koncu je en drek! Pot sva nadeljevala proti Mrescam 1965m in tudi do tja sva skoraj celo pot gazila, sicer je bila sveža gaz narejena, ampak čisto okoli po letni poti, ki mi ne leži ravno. Zato sva zgazila kar naravnost preko jezerc. Na Mresce sva prišla malo pred 12:00 in si privoščila daljšo pavzo (bila je edina danes). Pse sva dala dol s smuči, ter odsmučala krajšo flanko proti Debelemu vrhu, pam pa zoped pse na smuči ter veselo korakanje na Debeli vrh. Tu sva se spet spustila po malo daljši flanki, nato je sledil daljši vzpon proti Srenjskemu prevalu, kjer pa sva se ločila Klemen je šel peš proti Viševniku. Peš je šel zato ker so se mu odlepili psi na desni smuči. Jaz pa sem se povzpel še na Mali draški vrh, tudi moja neuslišana smučarija do danes!
Jz na vrhu Malega Draškega Vrha, pod mano je smer po kateri sm smučov
Začelo je zelo pihati z jugo zahoda, a pri hoji navzgor me to ni preveč oviralo. Na vrhu sem hitro smuči snel, ter se hitro spustil pod greben, da sem lahko vsaj malo zadihal ter pogledal naokoli. Videl sem Klemena, ki me čaka pod grebenom Viševnika ter me snema. Smučarija je bila super po kakem 20cm pršiču, oviral me je edino veter, ki je pihal z veliko hitrostjo. Do Klemena sem se pripeljal zmrznen, v njegovem kotičku, ki nama je nudil zavetje, sem zopet smuči namestil na nahrbtnik. Potem pa sva se skupaj povzpela še na Viševnik 2050m. Na vrh sva prišla ob 16:30, Klemen je smuči nesel do plesišča, jaz pa sem po dodobra zvoženi flanki, odsmučal proti dolini. Klemen me je kmalu ujel, k avtu sva prišla tik pred temo.
Sončni zahod
Uživala sva Klemen in Nejc P.S. Mali Draški vrh ima oceno II+, sam bi ocenil z višjo oceno, vsaj zgornji del. P.S.S Sem že našel bolj točne ocene. Južno pobočje (III+, S4+)
Ker je nedavno zapadlo precej snega v julicih, si nismo upali kam višje. Zato smo se odločili, da se podamo na dokaj “varno” goro Dovško Babo.
Ker smo šli dosti pozno 8:30 iz Radovljice, so bila vsa parkirišča ob cesti do kamor je bila splužena zasedena. Pa smo šli parkirat kar do Aljaževga Hrama.
Krasno jutro
Nadeli smo sli smuči kar pred vhodom v Aljaža in odmaširali proti cesti za Dovško Babo, kar skozi sadovnjake in privat parcele.
Po cesti je bilo malo zoprno hoditi s smučmi, saj je bila posuta s kamenjem. Pot skozi gozd je bila do dobra utrjena saj je pred nami šlo sigurno pedeset ljudi na Babo.
Krajša pavza, ravno se stegujem k čokoladi
Kar ni in se hotela končati cesta (beri kolovoz), po kateri je bilo zelo dolgočasno hoditi. Sam sem pobegnil naprej in pri koči pod Dovško Babo, sem naletel na hude razmere, začelo je močno snežiti in pihati z zahoda.
Ne bi si mislil, da se vreme lahko tako spreobrne v nekaj urah po tako vzpodbudnem soncu zjutraj.
Po flanki od koče do vrha je dokaj malo snega, veter ga je odnesel. Na vrhu sem nadel nase prav vse cunje, katere sem nosil s seboj in počakal na Tomota, ki je prišel kake 20-30min za mano. Zelo sm zmrzavov! Uroš in Marjeta pa sta se obrnila pri koči.
Tomo in jz na vrhu Dovške Babe
Smučarija od vrha po flanki, ki pripeleje na zadnji strogi levi ovinek pod kočo je bila super nora smučarija po pršiču mestoma je bilo malo skorjice, ki pa se je lepo prevozila. Potem pa rally po kolovozu do Aljažovega Hrama.
Vse skupaj smo hodili približno 5:30 do 6h.
Uživali smo: Uroš, Marjeta, Tomo, Nejc!
Ta teden sem ostal doma, da bi lahko mal po hribih letov. A kot nalašč se je vreme spreobrnilo in nebo nam je nametalo sneg. Sicer hvala bogu, a to bi se lahko zgodilo že kak mesec prej.
S Klemenom sva se zmenila, da se okoli 16:00 odpraviva pregazit proti Robleku. V Dragi ni snega prav nič več kot pri nas in tako tudi skoraj skozi cev gozd. Več občutno več snega je kakih 100m pod Roblekom kjer sva že gazila kot norca. Sicer je eden pred nama že hodil, a to nama je pomagalo le za orientacijo, odiralo pa se je še vseeno, saj je zelo močno snežilo in pot je bila zalita.
Jz na mestu kjer sva se obrnila
Ravno prišla sva k koči in stemnilo se je, odločila sva se, da se kljub temi odpraviva še malo naprej proti <a href=”http://marcic.blogec.si/index.php?itemid=740&catid=145″>Begunjščici</a>. Nadela sva si svetilke na glavo, ter oblekla vse cunje, ki sva jih imela s seboj. Nekaj časa sva še lahko sledila markacijam, ki so bila narisane na kakem macesnu, potem pa ko je zmanjkalo dreves so posledično zmankale tudi markacije tako, da sva se potem orientirala po grebenu.
Klemen prav tako na mestu kjer sva se obrnila
Prišla sva do srednjega vrha, kjer sva se raje obrnila, saj se nama ni zdel nič kaj preveč varen zadnji del, pa tudi videlo se ni prav nič, saj je tako snežilo ravno proti nama, da sva lahko le mižala.
Hodila sva 3h 30min, gor in dol!
Mal brskam po netu, k mam lih cajt! In glej glej kaj najdem. Povsot nas najdejo!
Če se sprehajata in imate s seboj telefon, vas/nas sploh ni problem najti. Iskalnik najde do 10m natančno!
Programček bo prov prišel ženam, ki živčno čakajo moža, da se vrne iz službe Naredi test, in klikni na link! Spodaj vpiši telefonsko številko in stisni tipko Localizzare
Ta trenutek Slovenija nujno potrebuje toliko pehotnih vozil, kajti Svoveniji se obeta vona, napadeni bomo?
WTF? To mi pa res ni jasn zakaj hudiča jih potrebujemo? Za tako velik denar 63 milijard tolarjev (278 mio. €)?
Se mi zdi da bi veliko več naredl za Slovenijo, če bi zgradili kšno zdravstveno ustanovo! Ne mi bomo imel oklepnike.
Učerej sm gledu mislm, da na 24ur, k je govoru Minister Erjavc, da Slovenija nujno potrebuje 135 oklepnikov. Hoteli pa so kupiti še mislim, da 8 (nisem prperičan o tem številu) sanitarnih oklepnikov, ampak na koncu so ugotovili, da zato je pa škoda davkoplačevalskega denarja.
Za teh 135 ga pa ni škoda? Čej nuja je nuja.
Krvavo te potrebujemo!
Športnikom ga mal namente? Slovenski šport gre v KURAC! Kdo je največ in kdo največ nardi za prepoznavnost Slovenije? Noben politik ni tok naredu in nebo, kukr je pa naredu športnik!
Maaaaa kako sm jz izgublen brez fotoaparata. Sm vajen skos slikat in snemat zdej pa nimam kej.
Brez fotoaparata živet je podobn k brez ženske bit. Nimaš kej v rok držat, nimaš koga okol vozt, skratka dolgčas.
Dvakrat sm šu zdej brez njega v hribe. Prej sm se večkrat ustavu pa sm kšno slikco naredu, zdej pa samo pičim naprej pol me pa usi lovijo.
Dej mi da nardim sliko,
dej mi da nardim film,
da s tega detajla eno lepo sliko izpilm,
da dovgčas prekinm,
da prtisnem dobro bejbo s stilm,
da slikam bohinca z vilam.
Dons smo se nadebudni mladi pripravniki odprvl v Tamar z namenom, da se povzpnemo na Jalovec. Jz sm se odluču, da bom še smuču ozebnik, tko da sm nosu dile. 06:20 smo štartal od avta in že na samem začetku zašli, čista tema tista lampa je že svetla, ampak useen ni blo več poti pred nami le še nizka bukovna in frdamani borovci. Tako, da smo v tem gozbu pustili več kot 30min za brez veze.
Poln energije,..
Sneg se začne 150m višje kot na zanje ko sva bila tu s Tomotom. Sneg je bil lepo pomrznjen, tako da se je dalo lepo hoditi, o kašnih psih sploh nisem razmišljal. Do vhoda v ozebnik nismo potrebovali derez , tu pa smo si jih potem nadeli prav tako čelado in cepin v roke. Na vrhu sedla smo malo počili, jaz sem smuči pospravil na varno, potem pa smo krenili proti vrhu. Med hojo na vrh sem si ogledoval Veliki Ozebnik in si rekel: “Toj treba presmučat!”. Iz sedla do vrha Jalovca se hodil 30min mogoče kako minutko več, zares hitro. Obvezno pa potrebuješ dereze in vsaj en cepin, na nekaterih delih bi bil zaželjen tudi drugi, sploh prvi kamin je zelo leden in zoprn.
Na vrhu smo se slikali, kljub oblačnosti je bil razgled zelo dobr!
Na Jalovcu
Sestopl sem kot prvi do sedla, tam sem si namestil zopet smuči na ruzak in jo mahnil proti Velikemu Ozebniku. Do vrha se nisem kaj preveč namatral saj je nekdo že pregazil. Med hojo navzgor se je pokazala strmina, ki se iz sedla sploh vidla. Med tem časom so vsi člani odprave že sestopili in me opazovali. Na vrhu Velikega Ozebnika 2480m sem se hitro pripravil za smučarijo. Že takoj prvi del je bil zelo zafrknen: strmina, LED in pa skoraj navpičen pogled proti izviru Soče, takoj so se mi zatresla kolena. Ledeno ploščo sem malo razbil tako, da se je dalo narediti prva dva ovinkca. Od tu naprej je bila stvar malo lažja a hudega še zadelč ni bilo konec.
S klikom na sliko si lahko ogledate kratek filemček
Jz na vrhu Velikega Ozebnika, smučov sm v smeri prihoda (glej stopinje)
Le dva zavoja, ker dalšega filmčka ne morem naložiti, žal!
Skozi ozebnik je bila smučarija fantastična, super sneg 2cm odjenanga. Za vikat! Na vrhu sicer malo preveč kamnja, a na smučeh se nič nepozna. Pešači pa so imeli ogromno težav z snegom saj so se jim delale colkle na podplatih. Pripeljal sem se 150m nad gozdom, lahko bi se še malo dle pa mi je škoda smuč.
Zares super tura!
Najlepša gora v Sloveniji
Uživali smo Damir, Jure, Klemen, Tina in Nejc
P.S. Veliki Ozebnik je baje ocenjen z (S6-). To nam je povedal Geza v Aljažu na Dovjah od pivički.
P.P.S Našel sem še strokovno oceno, ki sta jo napisala Marijana & Marko na svoji spletni starni.