Ko Nejc na rajžo gre!
Mama me je hotla prepričat na vsak način, da vzamem ta pulover in ga mam za smučat. Ker je pač Elanov je posledično smučarski pulover. “Topel je, rokava so dolga, zebl te nav Nejc”!
Tolkrat sm že uzev cune k jih je kupvala za starga ata pa jih ni nikol nosu, men se pa sam valajo po omar. Tokrat sem se upru in ji ga pustu na mizi.
Drgač pa kr fajn zgleda?
Učerej smo se spravl v Urošovo grapo.
Ker seveda snega ni nikjer ga tudi v grapi ni! Pa ravno tu bi ga pričakoval vsaj malo! V smeri so trije težji deli, sam vstop se mi je zdel težji, nato previsen del (že v zgornjem delu), ki pa ga je možno obviti po desni strani in pa še sam iztop, zadnji raztežaj.
Spodnji del
Utrinek
Pod težjim delom
Zadnji raztežaj
Utrinek
Uživali smo: Jurčk, Jure, jz
Kaj vse sem že videl in kaj vse mi je že na misel prišlo na kaj takega pa ne bi pomislil. Danes sem bil priča pikniku pred šolskimi vrati. Manjša skupinica šolarjev se je očitno tako veselila teh počitnic, da so proslavili s čevapčiči in platojem piva.
Še opravičilo, ker sem situacijo slikov iz najslabšega zornega kota. Lahko pa vidite dve plinski bombi.
Omembe vredno je tudi to, da je iz pisarne spremljal to dogajanje ravnatelj. Vsak bi si mislil, da jih bo zjagal a je bilo opaziti na njegovem obrazu le nasmeh.
Pa smo odvoril še plezalno zimsko sezono.
Odpravl smo se pod Prisank, ker se je govoril, da so slapovi mal narjeni in res so bli in so! Levi slap je zgledal kar v redu v centralnem sta dva plezala, ki sta istočasno sestopila kot mi in sta povedala, da je super-sveča trda!
“Naš” desni pa je zgledal na prvi pogled super. Po dveh raztežajih pa nas je čakala nenarejena sveča in smo morali narediti obvoz po desni strani. Tu pa smo se zaplezali in prišli po borovcih in po enem kopnem kaminu do vrha smeri.
Med apzajlom smo videli kaj smo zamudili. Zadnji slap je zgledal naravnost super! Tako, da če se kdo poda v ta slap naj nikar ne rije pedolgo po desnem obvozu ampak naj kmalu zavije nazaj na slap!
Privi “lažji” raztežaj
Super raztežaj.
Utrinek
Žalostni pogled…
Utrinek
Sestop.
Jurčk v elementu. (viden levo od začetka sveče)
Uživali smo Jurij, Mitja, Tomo in jz
Tokrat pa je šlo do vrha!
Danes sva se s Klemenom podala v Kramarco z namenom, da končno pridem/prideva na vrh po tej poti! Prejšen teden sva z Markom obrnila malo nad bivakom po dobrih treh urah gaženja! Tokrat pa nama je nekdo že naredil gaz in sva lažje hodila, no ni najboljša beseda “lažje” je pa res to, da sva vsaj vedela kje točno poteka pod do vrha! V prvi grapi nad bivakom sva pošteno gazila ogromne gmote pršiča, za slab ducat metrov sva porabila več kot pol ure!
Sestopila sva po Škarjevem robu spet po neskončno globokem pršiču.
Takoj po vstopu.
Lažji prehod po zadnjem skoku pod bivakom. Prejšnič sva tu precej zakomplicirala situacijo!
Mletje pršiča pod nogami
Prečka
Pod vrhom
Po slanih štirih urah končno vrh!
P.S. Novica za obupane smučarje. Iz Škarjevega robu in skoraj do gozda bi lahko uživali v pršiču!
Uživala sva Klemen in Nejc
Pa so se poslovili z malih ekranov.
Veso, Mile, Debevc, Franja, Cveto, Jarc, Krota, Bogomolka, Vrabec, Sršenova, Muc ter g. Velepič.
Ja ja, danes se je poslovila TV serija katero sem kar rad pogledal!
Danes sva se z Markotom hotela povzpeti na Storžič skozi Kramarico.
Zagodel nama jo je vreme, saj je v grapo nametal precej svežega snega. Ko sva hodila proti vstopu v grapo si kaj takega nisva upala misliti, saj je bila pot le malo nacukrana.
Navezala sva se v drugem skoku in v navezi hodila skozi celo grapo do bivaka. Povzpela sva se še do prvega kamina, kjer pa sva morala žal obrniti,saj se nama je odiralo na čase precej globje kot le samo do pasu! Tako sva apzajlala nazaj. Ker seveda nisva našla nobenega klina sva krasne štante naredila kar s pomočjo borovcov, ki so prav tam kjer se jih rabi, le na zadnjem skoku(če gledaš navzdol) sva morala malo poplezati, da sva prišla do ugodnega drevesa!
Na palzu.
Vstop
Prvi skok
Utrinek
Detajl smeri…
pa še zgrešena smer.
Marko.
Tretji apzajl.
Trudila sva se Marko in Nejc!
Zagotovo se je to že vsakemu zgodilo, da se ti pač lepega jutra ni dalo vstati in iti v šolo. Če bi lahko bili poklicni lenuhi bi zagotovo v tem vladal. Čeprov zadnja leta ni glavni razlog za moje izostanke od pouka lenoba pač pa lepo vreme, odlične snežne razmere. Za gore sem se velikokrat že odpovedal šoli za kakšen dan. Da sem bil prejšni teden doma, je bil skoraj glavni razlog ravno sneg v gorah in dobra vremenska napoved!
No in zaradi mojih pogostih izostankov sta se morala staraša tudi pogosto zmišljevati razne razloge, da sta jih uporabila v opravičilu katere bi profesorji resno jemali.
Sam si opravičil nikoli nisem pisal, kot to počno sošolci.Iz enega razloga, ker ne znam spremeniti pisave. Raje sem nažical sestro, ki me je pogosto nahrulila, rekla, da je to zadnjič a na koncu vedno napisala opravičilo.
Včasih pa se je bilo treba tudi drugače znajti. Spomnim se v prvem letniku sva s sošolcem večino časa preživela v takratnem edinem lokalu(Sirena Pub) s pikado v bližini šole, kjer sva bila že tako domača, da nama ni bilo problem reči natakarici, da nama spiše opravičilo!
Pogosti razlogi so: visoka telesna temperatura, slabo počutje, zvin gležnja(ta je bil resničen toda nikakor ne za celotedenski manko),astmatični napadi (zaradi te bolezni sem imel dostikrat privilegij pri profesorjih in niso delali težav),prehlad, gripa, enkrat pa se mi je zgodilo, da sta mi napisala, da sem moral k notarju uverit neke papirje. To je bilo precej smešno v šoli ko me je profesor vprašal kaj mi je bilo in še preden sem uspel reči “bolan sem biu”, saj prej nisem sploh prebrav kaj je pisalo na opravičilu me je k sreči prehitel, če sem mogoče kaj podedoval, da sem obiskal notarja? Po krajši tišini, nisem sploh vedel o čem se gre, sem samo rekel “jaja, eno zemlo tm v Begnah…”.
Imate mogoče vi še kakšen dober razlog, ki se vam je vtisinil v spomin in bi se ga splačalo zapomniti in kdaj uporabiti.
